Kaj je nauk te zgodbe?
Kljub temu, da ni bilo nič zlomljeno, sem bil nepremičen 3 dni. Nisem se mogel obrnit, dihat, premaknit roke, nisem se mogel dvignit iz postelje in se sprehodit do wc-ja brez doze tablet proti bolečinam in kljub temu je bila bolečina nevzdržna. Vse, kar delam drugače normalno in z lahkoto, je bil sedaj problem. Dan po nesreči sem bil popolnoma izčrpan. Najprej sem se jezil in sem se smilil sam sebi.
V nekem trenutku pa sem začutil globoko hvaležnost. Nisem mogel pobegnit iz situacije. Zavedal sem se, da moram bit potrpežljiv, saj telo zahteva svoj čas, da se regenerira. Soočil sem se z vsakim milimetrom svojega telesa, ki je delovalo brez mene. Z svojo fenomenalno inteligenco me vodi skozi proces ozdravljenja. In jaz sem se predal temu zdravljenju.
Danes je četrti dan po nesreči. Že pišem blog. Zjutraj že razgibujem telo. Ne borim se z njim, pač pa mu pomagam. Verjetno bom rabil en mesec, da bom čisto ok. Ampak sem hvaležen. Dvignem se iz kavča z manj bolečine, lahko si skuham. Lahko telovadim. Grem s sosedom na kavo. Vse to je bilo prej samoumevno. Zdaj je to zame darilo.
Situacija, ki bi mi omogočila, da se umaknem in uporabim distrakcije pred bolečinami, ne bi bila dovolj težka zame.
Zato sem hvaležen za to direktno, bolečo in neposredno soočenje s samim sabo.
To je zame pravo učenje in awakening. Z vsem okoli nas smo povezani. Z svojim telesom, dogodki, ki se odvijajo in so namenjeni nam in naši rasti. Pred ničemer ne moremo zbežat. Ko smo na poti prebujenja, nam univerzum ponudi lažje situacije. Če lekcija ne deluje, nam ponudi težjo. In tako naprej. Dokler ne prepoznamo, da smo eno z vsem.
Dejan Jaki