Predaja v življenje – ko izgubiš vse, a najdeš sebe

Ste se že znašli v brezizhodni situaciji?

Kjer vas je vaš um poskušal prepričati, da ni več rešitve, da je vsega konec?

Vso svojo življenjsko energijo sem vlagal v zunanje stvari –
v posel, družino, šport, v dokazovanje.
Tekel sem maratone, delal kot stroj, zbiral rezultate, ki naj bi mi dokazali, da sem vreden.

Vlagal sem v materialne dobrine – avto, hišo, delnice, sklade ...
In potem se je v roku pol leta vse zrušilo.

Partnerka je odšla.

Gledal sem, kako se z otroki odpelje v do vrha naloženem avtu.
Zadelo me je kot strela z jasnega.
Ostal sem sam, zapuščen, brez smisla.

Vse, kar sem gradil, je izgubilo pomen.
Izgubil sem identiteto, ki sem jo gradil na zunanjih stvareh.
V sebi pa – nič trdnih tal.
Le praznina.
In neizmerna bolečina.

Nevreden sem. Nima smisla več živet.

Visel sem na mostu.
Spodaj 20 metrov asfalta.
Ni šans, da bi preživel.
In del mene je želel, da bi vsega bilo konec.

Sram me je bilo pred otroki.
Nisem izpolnil svojih pričakovanj.
Zapustila me je partnerka, zapustili so me trenerji.
Nisem več vreden, da živim.

V tistem trenutku vse materialne dobrine niso pomenile nič.
Zgubil sem sebe.

Kakšno iluzijo nam prodaja naš mali, omejeni um.

Kakšno traumo nam lansira skozi čustva in miselne projekcije.
Naš um je kot žaba, ki skače le pol metra visoko –
in misli, da vidi vse.
Kakšna laž.

Nisem ji nasedel.

Pobral sem se.
Korak za korakom sem šel v proces zdravljenja teh podzavestnih programov,
ki sem jih nosil v sebi že od otroštva.

Pri dveh letih me je zapustila mama.
Da sem lahko preživel, sem sprejel lažno prepričanje, da nisem vreden,
da se moram boriti in dokazovati, da bi me imeli radi.

Ampak to je bila laž.

Resnica je:

Naša pravica ob rojstvu je,
da smo varni, ljubljeni in vedno podprti –
od svojih bližnjih in od univerzalne energije.

A verjamete, da možgane, ki so nekoč sprejeli drugačno resnico,
ni lahko reprogramirati?
Ne moreš pobegniti.
Moraš skozi bolečino – tisto, ki reže kot najostrejši nož.
In ne neha.
Meseci. Leta. Desetletja.

Tam, v tej globoki bolečini, se začne pot.

Pot prebujanja, sprejemanja, ozaveščanja in reprogramiranja v svobodo in vero.

Pot do resnice:
I AM ENOUGH.
I AM WHOLE.

Cel sem – s partnerko ali brez nje.
Cel sem, tudi če nisem popoln.
Sem ranljiv.
In zato lahko ljubim.

Vsak trenutek lahko kdo odide.
Ampak jaz sem še vedno cel.

To ni zgodba. To je pot.

To je pot, po kateri hodim.
In jo želim podeliti s svetom.

Ko bomo nekega dne ležali na smrtni postelji, si ne bomo rekli:

“Boril sem se.”
“Zmagal sem.”

Rekli si bomo:

“Nisem se predal. Nisem se boril. Predal sem se življenju.”

Življenju, ki nam neprestano ponuja nove priložnosti,
če jih le zmoremo videti.

Dejan Jaki

Predaja v življenje. Ne borim se več. Živim.