ŠKATLA, NA KATERI SEDIMO
Včasih potrebujemo brodolom, da se ustavimo. Da se usedemo na rob ruševin svojega življenja in prvič opazimo, na čem sploh sedimo. V vsakdanjem ritmu redko pogledamo vase. Preveč je hrupa, premalo tišine. Preveč zunanjih želja, premalo notranje iskrenosti.
Ko pa se življenje sesuje – nenadoma, nepričakovano, neusmiljeno – se vse obrne. Tisto, česar se najbolj bojimo, nas prisili, da vidimo sebe brez mask, brez vlog, brez iluzij. In takrat se zgodi nekaj, čemur pravim notranji obrat.
Tisti trenutek, ko nehaš čakati, da ti svet nekaj da, in se začneš končno spraševati: Kaj nosim v sebi? Kaj je moje? Kaj je resnično? Kdo sem jaz?
V tem duhu me vedno znova nagovori zgodba, ki jo pripoveduje Eckhart Tolle:
**»Že več kot trideset let je berač sedel ob cesti. Nekega dne je mimo prišel neznanec.
'Mi lahko daš kaj drobiža?' je zamomljal berač in proti njemu porinil svojo staro baseball kapo.
'Nimam ti česa dati,' je odgovoril neznanec. Nato ga je vprašal: 'Na čem pa sediš?'
'Na ničemer,' je rekel berač. 'Le na neki stari škatli. Sedim na njej, odkar pomnim.'
'Si že kdaj pogledal vanjo?' je vprašal neznanec.
'Ne,' je odvrnil berač. 'Zakaj pa bi? Saj ni ničesar v njej.'
'A vseeno poglej,' je vztrajal neznanec.
Berač je s trudom dvignil pokrov. Z začudenjem, nevero in nato z neizmerno radostjo je zagledal, da je škatla polna zlata.
Jaz sem ta neznanec, ki ti nima česa dati, a ti govori: poglej vase.
Ne v neko škatlo, kot v prispodobi – temveč tja, kjer je še bližje: v sebe.«
~ Eckhart Tolle**
To ni le zgodba. To je metafora za vse, kar se dogaja, ko nam razpade svet. Ko izgubimo odnose, varnost, identiteto, telo, nadzor, ko ne ostane skoraj nič – razen tistega, na čemer sedimo. Tiste notranje škatle, v kateri je največ, a do katere se ne upamo.
Brodolom je brutalno iskren učitelj. Odstrani vse, na kar smo bili navezani, vse, s čimer smo se definirali. In nenadoma se znajdemo pred vprašanjem, ki ga prej nismo želeli slišati:
Kaj je ostalo, ko ni več nič zunaj mene?
Takrat se začne resnična pot navznoter.
Takrat dvignemo pokrov.
In v vsakem človeku – brez izjeme – je del, ki čaka, da ga odkrijemo. Del, ki je nedotaknjen, svetel, nezlomljiv. Del, ki ga ne uničijo razočaranja, nesreče, izgube ali padci. To je tisti del, ki nas dvigne. Ki nas vodi. Ki nas pokliče nazaj v življenje.
Zato pravim: brodolom ni kazen. Je povabilo.
Ne k vdaji, ampak k predaji.
Ne k obupu, ampak k resnici.
Ne k iskanju zunaj sebe, ampak k odpiranju tiste notranje škatle, ki je bila ves čas tam.
Ko to enkrat naredimo, se ne vrnemo več isti.
Ne moremo se.
Ker vemo, kdo smo brez vsega, kar smo mislili, da nas definira.
In prav tam – v tem trenutku resnice – se začne novo življenje.
ODKRIJTE BOGASTVO V SEBI
