Zgodba o brodolomu

Ženska, ki sem jo ljubil je odšla iz mojega življenja.
Ženska, ki je nisem ljubil je odšla iz mojega življenja.
Če ljubim ni ok. Če ne ljubim ni ok.

Poskušam reševat to  barko ampak ne gre. Neurje je prehudo.
Trudim se na vse pretege in hlastam po zunanji ljubezni in potrditvi.
Ugotovim v tem procesu, da nimam stabilnosti in jedra. Da nimam identitete.

Da ne vem kaj je ljubiti sebe. Da  v bistvu celo življenje odganjam ljubljene osebe iz svojega življenja, ker nimam samospoštovanja. Ker se bojim soočit sam s sabo in s svojimi strahovi. Z negotovostjo in nepredvidljivostjo življenja.

Ob tem poskušanju reševanja je bilo toliko jeze, da je barka samo še bolj tonila. In na koncu sem ostal sam v razburkanem morju in doživel brodolom.

Ostala je le še razbitina.

Plaval sem kot zmešan in se boril za življenje. In uspel preživet, ker sem se držal le še za delček te navidezno močne barke.

Ta razbitina je prispodoba mojega jedra.

Razbitina  je nestabilna in komaj sem držal glavo nad vodo. Še kar sem se obtoževal da so vsi zapustili mojo barko, zapustili moje življenja in da sem jaz ostal sam in nebogljen.

In tako sem še kar iskal zunaj sebe. Nebogljeno in obupano sem iskal druge, da me rešijo.

Ta cikel se mi ponavlja že odkar se zavedam sebe in svoje lažne identitete, ki sem jo sam ustvaril v otroštvu, da bi se zaščitil.

Nekega dne sem prepoznal, da bom moral zgraditi stabilnejšo barko, kjer bom miren in zadovoljen.
Na njo bodo z veseljem prišli tudi drugi in uživali z mano. Lahko bodo zapustili barko, če bodo to želeli in jaz bom še naprej plul varno in užival v trenutkih, ki mi jih življenje ponuja.

Varen sem in drugi se tudi počutijo varne z mano in ob meni in se z veseljem vračajo.

Nekateri pa  želijo z mano ostati na tej barki in deliti življenje z mano, saj imajo varnost, svobodo in ljubezen.
Če bo kdo vseeno želel zapustil barko, bo ona še vedno stabilna in varna in bo mi omogočala srečo in veselje.
Ne bo se več razbila ob prvem močnem neurju.

Ljudje zapuščajo mojo barko. Ker ni varna.
Ker se jaz ne počutim varnega na njej.
Zato gradim močnejšo in varnejšo.

Ni rešitev v reševanju drugih in iskanju stabilnosti zunaj barke. Niti ne v tej razbitini, na kateri sem se boril za življenje in kljub temu poskušal reševat druge.

Ne morem. Nimam te pravice in moči.
Rešujem sebe in sem hvaležen, da sem preživel  vsa neurja. Premetava me že celo večnost.

Zdaj z vero in hvaležnostjo gradim stabilnejšo barko.
Sem miren in notranje močen in  ljudje, ki me imajo radi plujejo z mano skozi življenje. Ne bežijo več.

Rad vas imam, če ste z mano. Rad vas imam, če zapustite barko. Sem miren, svoboden, ljubeč, hvaležen in trenutek, ko sem sam s sabo je božanski.

Tisti, ki me imajo radi, bodo ostali z mano na barki tudi v najhujšem neurju. 

Zdaj plujem na barki, ki je drugačna.
Ni zgrajena iz pričakovanj drugih, ampak iz mojega notranjega miru.
Ni odvisna od tega, kdo se vkrca in kdo odide, ampak od ljubezni, ki jo nosim v sebi.
Njeno sidro je ljubezen do sebe, njen kompas intuicija, njen trup povezanost telesa in duše.
Na njej ni strahu, le svoboda – svoboda, da ljubim brez pogojev, da sprejemam življenje takšno, kot je, in da sem hvaležen za vsak trenutek.

Dejan Jaki